chobson

Uspešno končan dopust.

TRIGLAV

Vrata

Pa pojdimo po vrsti. Lepo sončno nedeljo 07.09.2008 sva se z Ireno odpravila na pot na Triglav.Načrt je bil prepeljati en avtomobil na planino Blato in nadaljevati z drugim v dolino Vrat od koder se naj bi začela najina pot. Ko sva se pripeljala do parkirišča v Vratih okrog 19:00 ure je začelo deževati, no lep začetek sem si mislil, ampak ni panike, tako ali tako spiva tukaj. Malce mokra sva prišla v Aljažev dom v Vrtatih, kjer sva malce pomalicala in po reviziji nahrbtnikov odnesla še nekaj odvečne prtljage in hrane nazaj v avto. Še vedno pa je bil Irenin nahrbtnik še svinjsko težak. Moj je manjši in malce sem kot moški bolj enostaven glede oblekic, čeprav v Julijcih ni nič odveč.Odpravila sva se spat, Irena je bila skeptična glede vremena, jaz malo manj. Moje izkušnje so namreč bile (vsaj do sedaj), da je po tako hudem deževju, ki traja celo noč, moč pričakovati zjutraj kakšno prijetno presenečenje z jasnim nebom. No pri prvem preverjanju vremena ob 05:00 sva bila slabe volje, še vedno je deževalo in celo malce grmelo. Preverjanje vremena ob 07:00 uspešnejše. Ne dežuje več in meglice se dvigajo. Torej odhod, vreme bo. Ob 08:15 sva se odpravila po dolini vrat na pot čez Prag do doma na Kredarici. Po nasvetu Ireninih prijateljic, ki veljata za izkušeni planinki sva šla po tej poti in ne po Tominškovi. Jaz sem prehodil Julijce že velikokrat, vendar po tej poti še ne, zato sem sprejel predlog. Irena pa se je nekako ogrela za planine letos, čeprav je željo po vzponu na triglav nosila v srcu, že od rane mladosti. Je pa potrebno povedati, da sva oba bolj slabe kondicije in so najini časi bolj odadljeni od tistih na oznakah. Čeprav sva dva meseca delala na pridobivanju kondicije v kamniških alpah. Jaz imam pa še eno težavo, namreč v obeh petnicah se mi je naredil trn,kar mi je še otežkočalo pohod. Ko sva z navdušenjem prehodila dolino Vrat, sva se začenjala po kakšne pol ure vzpenjati in to kar strmo. No saj ravnine nisem pričakoval, ampak takoj plezalne vaje s klini in plezanjem, ki zahteva največjo koncentracijo, ne tega pa nisem pričakoval. Pomislil sem na Irenine prijateljice in sem jih kar malce preklel, no pa ni tako hudo. Baje pa je dejala ena Barbara, da po tej poti vodijo novince do Kredarice in če premagajo to, potem na Triglav ni problemov. To se je izkazalo za resnico. Ko sva se že malce naveličala plezanja in postajala vedno bolj utrujena, sva pogledala na uro, nemogoče, ura je bila že 11:30, midva pa še brez malice, ki sva jo planirala po dveh urah. Kako čas beži, vsedla sva se in pojedla po eno jabolko in čokolado, kaj več nama ni teknilo. Ugotavljal sem, da se vzpenjava zelo počasi in da nikakor ne bova prišla v času, ki je na oznakah, vendar naju to ne moti, ker bova na kredarici prespala in imava veliko rezerve. Vseskozi naju je spremljala megla ali pa neka nizka oblačnost, tako, da nisva nič videla koliko sva visoko. No v tolažbo nama je bilo le to da vsake toliko časa piše na skali višino in sva bla že kar na 1700m, no tam nekje. Torej razgleda ni bilo in sva nadaljevala naprej, no končno sva prispela do table, kjer je bil razcep za Staničevo kočo(30min) ali Kredarico (1 uro), najin cilj je jasen. Ampak koraki so bili pa vedno težji in pete so me bolele da ni za opisat. Irena je bila tudi utrujena, vendar ni nič stokala, tako kot jaz, ki nergam in stokam celo pot. Saj zaradi tega ni bilo nič boljše vendar, v moji glavi pa. Venomer iščem krivca za mojo utrujenost in ga tudi najdem. Enkrat so pete enkrat Irena, drugič kdo tretji. V moji glavi ni nikoli dolgčas.

Končno bife(kraj kjer teče voda iz skale), kjer sva se odpočila in odžejala. Nadaljevala sva naprej, vendar že kar apatično, moči ni bilo nobene več. Moj spomin mi je dejal, da nisva več daleč, vendar koče od nikoder. Megla pa vaseskozi. Kar naenkrat zavonjam vonj po neki kuhani hrani, madonca ali imam že blodnje ali res nekaj diši. Irena mi potrdi, da tudi ona vonja hrano, torej je nekje blizu nekaj, kar bi lahko bila celo koča na Kredarici. Stojiva in počivava, upava da sva blizu. Ura je že 16:00 ne sme biti več daleč, ne sme, si rečem. No pa malce zapiha veter in odrine meglo. Saj ni res!!!!!  Stojiva pod kočo. Končnoooooooooo, zbereva še zadnje atome moči in se zaženeva do koče.

Kredarica

Zaripla in zakuhana se vrževa v koči za mizo in ne veva ali bi pila, jedla, ležala ali skakala od veselja, kajti vedela sva, da je pred nama samo še vzpon na Triglav, po tem pa, sicer hoje veliko, vendar pa bolj ali manj navzdol. Odločiva se za sobo, takoj odhitim do oskrbnika, ki nama je dal ključ od sobe in se odpraviva po strmih stopnicah v nadstropje v sobo, kjer sva se stuširala z osvežilnimi robčki, ter si oddahnila na trdi in neudobni postelji, za dolinske razmere, ampak v stanju kakršnem sem bil  je bila ta postelja nebeška. po kratkotrajnem počitku sva se odpravila v jedilnico na enolončnico in pir. v kratkih hlačah in copatah seveda in še vedno psihično in fizično uničena(vsaj jaz).

Prijazna natakarica nama ponudi jedačo in pijačo, ki pa je bila zelo okrnjena. ( v petek je bil bivši vrh na vrhu) in sem komaj še dobil pivo, no pa važna je enolončnica in kranjska klobasa. ko to naročiva se natakarica vrne z računom brez hrane, ter želi, da takoj plačava ker ji je nekdo ta teden ušel.   Nisem vedel, kaj naj si mislim, saj jo razumem, ampak kar je pa preveč je pa preveč. Vsaj na mizi bi lahko imel, kar bom plačal. Pa kaj, plačal sem in basta. Ni mi bilo do prerekanja. To, da so v kuhinji kuharice kadile, je pa druga zgodba in ne bi zdaj o tem. Pa še kruh, ki stane en kos 0,70 eura je bil trdo zažgan. Itak pa ni imel okusa, ker sem bil toliko zbit in se nisem oziral na to.  Pojedla sva in odšla v sobo, ter zaspala. Pred nama jer bil nov dan. Veliko lepši, sem upal.

05:45

Prijetna melodija iz mobitela naju je predramila iz globokega spanca. Najprej pogled skozi okno, vreme. Yes jasno nebo, super, z lahkoto sva vstala, moje noge so bile še kar ok, razen klasičnih bolečin v mišicah, no pa to je zanemarljivo, pogled na triglav je bil čudovit. V temi se oblečeva in spakirava, kajti luč se prižge šele ob 06:00 zvečer pa so jo ugasnili ob 22:00, da se ve kdaj se gre spat. Nič v hribih ni več kot je bilo, ko smo prefeštali vse noči in zjutraj odkorakali dalje. No pa pustimo preteklost.

Triglav

Okrog 06:30 sva se znašla pod mogočno steno, tako opevano tako slavljeno in tako mogočno. No meni razen splošne previdnosti in malce strahu ni bilo kaj veliko za čutiti, v punčki, se je verjetno dogajalo veliko več. Blizu je uresničitvi eni izmed svojih sanj iz mladosti. Nič, pot pod noge, občudovanja in izkazovanja spoštovanja gori, ki se z lahkoto odloči, da se ne vrneš, bodi dovolj. Zapela sva se v steno in pričela s plezanjem in vzpenjanjem, šlo je lahko, brez preteresov in tudi čas ni bil tako slab. Na vrh sva prispela nekako okrog 08:20

Občutki ko prispeš na vrh so nepopisni, na žalost moraš to doživeti, tukaj, se ne bo dalo tega prebrati, čeprav sem bil na vrhu že kar okrog 15 krat, so vsakič občutki božanski. Seveda so bili pa tokrat posebni, bil sem namreč z žensko, ki jo neskončno ljubim in res mi je bilo čudovito na vrhu ko sva se objela od veselja.  Po obvezni malici in fotografiranju se je bilo treba odpraviti naprej, kajti čakal naju je sestop do Doliča in Sedmerih jezer, kjer sva imela namen prespati. Okrog 10:00 ure sva se pričela spuščati proti Tržaški koči na Doliču. Sestop je moji punčki delal malce težav, a vendar je šlo vse gladko. Občasno sva se ustavila in uživala v naravi, ki je čudovita. Tudi tukaj sem se uštel pri sestopu in Dolič ni bil tako blizu, kot sem mislil. Po petih letih se zdi, da je vse daljše.

Dolič

Nekje okrog 13:00 do 14:00 ure( točno sem pozabil) sva prispela na Dolič. Bil sem uničen, pete so začele zelo boleti in na doliču sem se kar sezul in dal noge na počitek za eno uro. Punčki je šlo ok, no pa ona itak ne jamra, tako, da je vsaj zgledalo, da gre njej vse, kot po maslu.

No potrebno je bilo odriniti,kajti glede na najine časovnice bova morala, kar pohiteti, no ni panike, ampak da naju kaj ne preseneti. okrog 14.30 sva odrinila. Ko sva se pričela vzpenjati proti melišču in do Hribaric, pa je Ireni prekipelo. Spet navzgor pa kaj sedaj to, pa sem jo potolažil, da je to zadni vzpon, potem pa res bolj navzdol. Malo je uspela tolažba, kaj veliko pa ne. Nadaljevala sva kar uspešno in hribarice premagala v času, kot je na kažipotih, kar je punčki dalo zagona in dodatne stimulacije. Prispela sva do jezerca v katerem sem se osvežil in nadaljevala proti koči pri jezerih. Še kar hitro sva prispela do ledvičke potem se je pa zopet vleklo in vleklo. Očitno se nama je poznala že malce prehojena pot in koče ni bilo od nikoder.Irena se je razkurila pri zadnjem kažipotu, kjer je pisalo 15 min, pa ni bilo res, bilo je kar več kot pol ure. No saj priznam nisva ravno v top fit formi, ampak je Irena samo malce table primerjala in so zelo kontradiktorno napisane, tudi če maš formo. No končno se pojavi jezero in koča.

Sedmera jezera

Ko sva vstopila v kočo, naju je že na vratih pozdravila prijazna natakarica in dejala, da se nama takoj posveti , ko uredi z tujci glede spanja. Odšla sva za šank, uredila spanje in naročila enolončnici. Ni bilo potrebno predplačilo in kruh je bil brezplačen in dober. Ker sva bila zopet zelo utrujena ura je bila pa že tema(21:00) sva kar odšla spat. V koči je bilo zelo veliko obiska in ogromno tujcev, ja to je tudi zgodba, sami angleži. čehi in italjani, slovencev je bilo bore malo. Kar takoj sva zaspala, ponoči so me zmotili le angleži, ki so se nekaj hihitali, opozoril sem jih in so nehali. Ja časi se spreminjajo, včasih sem bil jaz tisti, ki se je ponoči hihital in ne vem kaj še vse počel, danes pa sem pri zagrenjenih starcih. Takle mamo…..

Zjutraj ob 06.00

 Zopet mobitel in prijetna melodija. Pred nama je bilo še zadnje dejanje, odhod na Planino pri jezeru in sestop na planino Blato. Krenila sva po kažipotu čez Štapce proti Planini pri jezeru. No, štapce so naju z vzponom in nekaj klini za pol ure spomnili na prehojeno pot in malce spravilo v slabo voljo, vendar sva takoj po premaganih štapcah sedla za mizo, ki naju je čakala sredi narave in se znebila nekaj tovora(hrane, ki nama je kar ostajala). Po dobrem okrepčilu sva nadaljevala pot čez planšarijo in dedno polje. Pot je bila kar lepa in sva jo premagala brez večjih težav.

Planina pri jezeru

Zadnja postaja, kjer sva se malce okrepčala in uživala v lepotah čudovitega jezera. Po pol urnem počitku sva odrinila na planino Blato, kjer naju je čakal avto. Okrog 12:00 sva prispela do avta in se po krajšem počitku odpeljala v dolino Vrat, kjer naju je čakal še en avto. Pohod sva zaključila v Mojstrani ” pr Železnk” na odličnem kosilu. Popoldne sva morala pa že spakirati za nadaljevanje dopusta na morju v Makarski rivieri, pa o tem kdaj drugič.

Ja na naslovnici je Triglav. Danes greva s punčko v to smer, ostalo je prepuščeno sreči in silam, ki bdijo nad nami. Potem pa greva na morje. Ne me iskat do 23.09.2008. ok?raul-diblasio-balada-para-adelina

james-brown-i-got-you-i-feel-good

September je mesec, ki ga zaznamuje pričetek šolskega leta in konec dopustov…… NAPAKAAAAA

Midva z deklico greva pa šele zdajle na dopust. In to adrenalinski, najprej za tri dni na triglavsko pogorje, potem pa še na morje za deset dni. Tako da sedaj v tem času ne bom veliko pisal. Hi hi, kot da sem do sedaj pa ful pisal. Pač tako pride, da se mi ne da preveč pisat.

A ja, še to minilo je že 4.mesece, kar ne kadim, nažalost mi pa niso več vse hlače prav……… Zdej morm pa še hujšat, celo življenje se mi nekaj dogaja, da ne smem ali da moram zmanjšat.

Jeb.. ti Ptuj, sem napisal prijatelju sms na morje, kjer letuje. Jaz sem letos odjadral na Ptuj z juniorjem. Lepo, bivala sva brezplačno v stanovanju od prijateljice. Orientirala sva se na terme, ki so na internetu zelo privlačne in zelo pohvaljene. Takole je bilo, od ponedeljka do petka je bil dež oziroma oblačno in hladno. Krajšala sva si čas z kartanjem v stanovanju, juniorju se ni ljubilo pohajkovati po mestu z menoj,( je v letih ko s tastarim nimaš kaj počet) vseeno sva hodila na bazen(terme) vsak dan.

Vsak dan sem imel novo pripombo pohvalo in nasvet za vodstvo term, pa ne vem, če bom sploh dobro napisal. Prvi dan sva ugotovila, da v slabem vremenu zunaj tobogani ne delajo(logično, če pa ni ljudi, me potolaži reševalec.), notranji bazen so obnavljali, tako da so odpadle savne in večji bazen. Ostala sta dva otroška in en tobogan, ter ena savna, kamor smo se natepli vsi, ki smo si letos izbrali najhladnejši teden za dopust.  Potem imaš pa čas razmišljat, da si plačal karto 12 eur in za to dobil(skoraj) nič, cena je pa enaka kot če bi dobil vse. Jaz sem bolj tak, da se penim sam sebi in se izkašljam na nekoga, ki ni nič kriv je pa najbližje. In sem začel najedati moji prijateljici, ki mi je odstopila stanovanje. Tudi njej to ni bilo všeč in mi je dala nasvet, naj se pozanimam na recepciji glede tega, saj me nič ne stane. In sem se. Prijazna gospa mi je dejala naj le rečem reševalcu in bo on vklopil tobogan, ki si ga želim uporabljat. Ko sem reševalcu omenil, da bi se vozil z toboganom( že to je bil beden občutek, da moram nekaj prosit) je na hitro dejal, da ni ljudi, ko sem mu dejal, da sem navodilo dobil na recepciji, je s težavo privolil, s tem, da sem moral povedati, katerega bom uporabljal, ker je škoda vode za vse. Ma sem si rekel, da se vsaj sinu kaj dogaja pa naj bo,bom pa malo fehtal. Ne ljubi se mi vsega pisati, ker je preveč. V petek je prišla prijateljica in prineasla sonce s seboj in je bilo preko vikenda čudovito. Kaj sem pa sploh hotel povedati. Povedati sem hotel to da bi jaz na njihovem mestu znižal karte za 50% in obvestil vsakogar ki pride in dal na internet, ter v medije, kakšna je situacija, ter da za to ceno deluje, kar pač deluje in menim, da bi imeli manj težav, vsaj dokler notranje bazene obnavljajo. Tako so morale pa receptorke vsakemu posebej razlagat in se opravičevat vsak dan sproti, kaj jim ne dela in zakaj. No enkrat sem celo kar dobil 10% popusta.

Vsaka čast zaposlenim v termah Ptuj, ki se morajo znajti kakor se da, en velik minus pa vodstvu term, ki ne zna odreagirati času in vremenu primerno.